K razmišljanju me je spravil eden od mojih previdnih prijateljev. Trdi namreč, da sem se s pisanjem o sebi in s sliko, preveč odkril okolici; če me kdo spozna, ve veliko o meni; to je nekaj slabega, saj sem v podrejenem položaju.
Hm, kaj naj potem rečejo znani ljudje? Ko pogledam po drugih blogih, vidim ponekod še več odkritosti. Celo slike z imeni, priimki in datumi rojstva na prvih straneh. Ljudje pišejo o svojih skoraj najintimnejših stvareh in jih delijo s popolnimi neznanci. No, dovolj je en poslani post, pa smo že kar znanci. Tako daleč sam vseeno ne bi šel, saj se mi zdi komunikacija preko ničel in enic premalo osebna in nikoli ne more v pravi meri nadomestiti pravo. Je pa nek, večini sprejemljiv substitut. Ljudje lahko med vrsticami marsikaj preberejo ali nepreberejo in si ustvarijo mnenje, ki mogoče sploh nima veliko zveze z resnico. Res je, da ne moreš biti vsem všečen vendar je pričakovanje po svobodnem izražanju vedno v prvi vrsti. Vsaj tako bi moralo biti.
V normalnem svetu zlorab podatkov ne bi smelo biti. Vsaj tako piše na papirju, ki se imenuje Ustava, temeljnem dokumentu te države. Ta bi morala s svojimi institucijami zagotoviti izvajanje teh načel. Vendar ali je to zgolj še ena izmed neživljenskih prevar demokracije in se v državnih arhivih in podjetjih bohotijo na novo zbrani podatki o morebitnih nepravih državljanih za neke druge čase? Kot se je recimo pravkar dogajalo na Poljskem pod skrajno tradicionalnim, klerikalnim in homofobnim dvojce Kaczyinski. K sreči so vključeni v evropske integracije in se fašizem do ciljnih manjšin ni mogel nadaljevati v nedogled.
Seveda pri represiji države nad svobodo izražanja državljanov ne morem mimo versko zasmrajenega dela islamskega sveta. Tam vero lahko žali že otrok, če poimenuje medvedka po Mohamedu. Blogerji lahko končajo v zaporih, če pišejo odkrito o določenih temah. Sankcije so lahko seveda tudi zahteve po smrtni kazni. Če bi tam javno nastopal kot ateist, kar je tretirano še huje kot biti vernik druge vere, bi......Ne upam si pomisliti.Verjetno bi bili še manj prizanesljivi kot strički iz Opus Dei, he,he.
Verjamem, da se ta del sveta le ne bo vrnil v take skrajne družbene razmere. Nekoč je že bil tam in če bi mu to bilo všeč, bi tam ostal.
Seveda pri represiji države nad svobodo izražanja državljanov ne morem mimo versko zasmrajenega dela islamskega sveta. Tam vero lahko žali že otrok, če poimenuje medvedka po Mohamedu. Blogerji lahko končajo v zaporih, če pišejo odkrito o določenih temah. Sankcije so lahko seveda tudi zahteve po smrtni kazni. Če bi tam javno nastopal kot ateist, kar je tretirano še huje kot biti vernik druge vere, bi......Ne upam si pomisliti.
Verjamem, da se ta del sveta le ne bo vrnil v take skrajne družbene razmere. Nekoč je že bil tam in če bi mu to bilo všeč, bi tam ostal.
Blog je idealen medij za odseve njegovega pisca. To vedo tudi v ZDA, kjer vlada totalitarizem podjetij. Nič nenavadnega ni, če o kandidatih za novo službo prečesajo internet z namenom, da bi lahko odkrili kaj, kar se ne bi skladalo z mnenji vodilnih.
Če poskusim in vtipkam svoje ime in priimek na Najdi.si, najdem kar nekaj peticij pod katere sem se podpisal in tako pokazal svoja stališča o določenem vprašanju. Tudi to s kom se družim, saj so si priimki prijateljev, kronološko gledano, »sumljivo« blizu.
Lahko je zoprno, ko znancem poveš, da pišeš blog, če kdo med njimi potem spremeni svoje predstave o tebi. Nič hudega, te pač spoznajo takega kot si v resnici. Če. Gre za tisto zoprno branje ali nebranje med vrsticami In potem slišiš določena mnenja ali govorice; preveč sočno, žaljivo, zagrenjeno, naumno, agresivno; ukvarjaš se z bedarijami; očitno imaš preveč časa; le kaj te toliko nervirata cerkev in politika; moraš res o vsaki stvari imeti mnenje; živiš kot »bubreg u loju«....
Pa smo tam. Saj so tudi pozitivne reakcije. Žal sem prepozno začel filtrirati komu naj povem in komu ne. Večina jih ve in potem si še med seboj povedo. Ampak, pišem blog predvsem zase zaradi praznjenja nakopičenih misli in kronološkega beleženja pomembnejših stvari. Če bi mislil na mnenja vseh, ki sem jim povedal za ateistka, ne bi napisal nič ali pa bi veristično pisal teme tako kot bi kuhar kuhal jedi, brez soli in začimb.
Pa smo tam. Saj so tudi pozitivne reakcije. Žal sem prepozno začel filtrirati komu naj povem in komu ne. Večina jih ve in potem si še med seboj povedo. Ampak, pišem blog predvsem zase zaradi praznjenja nakopičenih misli in kronološkega beleženja pomembnejših stvari. Če bi mislil na mnenja vseh, ki sem jim povedal za ateistka, ne bi napisal nič ali pa bi veristično pisal teme tako kot bi kuhar kuhal jedi, brez soli in začimb.
Blogovska anonimnost lahko pomeni, da tisti, ki jo uporablja, želi pri sebi doseči večji občutek moči, varnosti in manjšo odgovornost za povedane besede. Sploh je to lahko problematično pri nezrelih ljudeh. Ampak, ker na internetu absolutne anonimnosti vseeno ni, se ob manjšem trudi lahko opravi tudi s takimi.
Slika in značilnosti ostajajo. Pomembneje mi je, da ljudje, ki me radi berejo, nimajo občutka, da ta blog piše nek stroj, tam daleč nekje
ampak, da me lahko okarakterizirajo kot neko stvarno osebnost. Tisti, ki me ne marajo, me pač verjetno ne bodo več obiskali. Še večja verjetnost je, da me več ne bo obiskal tisti, ki se mu zdim dolgočasen. In to je to. Pri tem se ponavadi neha.
Avtor: ateistek
Autor: Igor Gojčič, info@geministil, www.geministil.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar